Trofejnaja ved′ma

Demony i zlye duchi sredi nas. Zemlja — raj dlja nich, a ljudi — legkaja dobyča. I tol′ko ved′my i ved′maki, straži mira, mogut im protivostojat′. Vy ne znali ob ėtom? Povezlo. Menja posvjatili v tajnu v detstve, no tol′ko v junosti ja osoznala, kakaja neposil′naja noša dostalas′ v nasledstvo. Rodit′sja v sem′e staršej ved′my doma Voronovych i ne sbereč′ dar — sud′ba, chuže ne pridumaeš′. Uvy, ja ošibalas′. Gorše učasti net, čem stat′ trofejnoj ved′moj vljublennogo ochotnika.