Tam tože ljudi

Ėti rasskazy ne o grochote, čto razryvaet tišinu. Oni o ljudjach — ustavšich, no sil′nych; poterjannych, no živych. O tech, kto naučilsja različat′ svet v temnote i uderživat′ v serdce teplo, kogda vokrug cholod. Zdes′ mysli v syrych okopach, večno presledujučšee dychanie smerti, mgnovenija posle obstrelov i redkie pauzy, kogda možno uslyšat′ samogo sebja.