Sonatnoe allegro

Ostavšis′ odin, Aleksej možet liš′ predavat′sja vospominanijam davno ušedšich let. Každyj raz on prokručivaet v golove te svetlye dni, kogda tjagoty preodolevalis′ vmeste s ljubimoj, doma ego vsegda ždali, a v žizni imelsja smysl. Teper′ že molčanie kvartiry liš′ napominaet Alekseju ob utratach, o neudačach i ošibkach, kotorye nikogda ne ispravit′… No kogda nečego terjat′, kak raz i pojavljaetsja šans polučit′ čto-to novoe, ne tak li?