Živet sama po sebe obyknovennaja doktorša Anastasija Pavlovna – slabaja ženčšina, sklonnaja k melancholii, tol′ko vot ruki u nee neobyknovennye. Potichon′ku po vsej okruge stali rasprostranjat′sja sluchi, čto doktorša-to – koldun′ja. Pacienty bol′še vsego bojatsja ogorčit′ ee ili, ne daj bog, čem-nibud′ obidet′. I vot v žizni Anastasii s togo momenta, kak v kliniku privezli zėka so strannoj familiej Gonsales, stali proischodit′ soveršenno neverojatnye sobytija…