Selo ne ljudi

Nad selom zorі jasnіšі, u selі kvіti pachnut′ p’jankіše, sіl′s′kі dіvčata doroslіšajut′ ranіše. Katerinі us′ogo trinadcjat′, a її serce naležit′ čolovіkovі nabagato staršomu, ta čše j odruženomu. U selі vse bezposeredn′o: jakčšo ljubljat′, to vže do beztjami, jakčšo nenavidjat′, to čšonajzapeklіše, jakčšo probačajut′, to vіd čširogo sercja... Іstorіja, u jakіj ljubov і smert′, čistota і grіchovnіst′ іsnujut′ plіč-o-plіč — tak bliz′ko, čšo stajut′ nevіddіl′nimi