Savel′ev: Povesti i rasskazy

Novaja povest′ Viktora Šenderoviča Savel′ev čitaetsja na odnom dychanii, chotja tema ee vpolne tradicionna dlja russkoj, da i ne tol′ko russkoj literatury: vygoranie, nravstvennoe samouničtoženie čeloveka. Ego popytka najti opravdanie svoemu konformizmu i svoej trusosti v grjaznye i žestokie vremena - provalivšajasja popytka, razumeetsja... Krome novoj povesti, v knigu vošli i starye rasskazy Viktora Šenderoviča - napisannye v tu poru, kogda ečše nikto ne znal ego imeni. Viktor Šenderovič napisal svoego geroja našego vremeni - i popal v jabločko. Da, ėto on. Nepomerno odutlovatoe lico na ežednevnom teleėkrane… Kak, ėto te samye molodye ljudi, s kotorymi ečše 15-20 let nazad tak legko i prijatno bylo besedovat′?.. Segodnja ich delo - formirovat′ povestku, prodvigat′ smysly, očšutit′ sebja rukovodjačšim intellektualom v ėtoj temnoj i dikoj strane. A tot, prežnij, stal ich dvojnikom. Ob ėtom i napisana otličnaja povest′ Savel′ev. Mariėtta Čudakova Povest′ Viktora Šenderoviča proizvela na menja ser′eznoe i tjagostnoe vpečatlenie. Nazidatel′nyj potencial ėtoj prozy - v socrealističeskom ili v gollivudskom smyslach - nevelik: učast′ prisposoblenca neutešitel′na, no i učast′ porjadočnogo čeloveka užasna. Avtor piljuli ne slastit i nravstvennuju zadaču ne upročšaet. Sergej Gandlevskij