Kazalos′ by, novoe delo Stepana Koškina možno raskryt′, ne pokidaja mesta proisšestvija: žertva uspela svoej krov′ju napisat′ na stene imja ubijcy. Predpolagaemyj zlodej pojman, no viny ne priznaet, i motiva vrode by ne imeet. No poka policija usilenno sej motiv ičšet, Koškinu popadajut v ruki dnevniki toj samoj žertvy, Ally Sobolevoj – milejšej damy soroka pjati let, vdovy respektabel′nogo čeloveka, uže dolgie gody živučšej ticho i uedinenno v staroj usad′be sredi rozovogo sada. Dnevniki že rasskazyvajut o tech vremenach, kogda Allu zvali Rozoj, kogda ona byla juna i daleko ne tak bezobidna i blagočestiva, kak o nej privykli dumat′… Čem bol′še Koškin pogružaetsja v čtenie, tem bol′še dlja nego očevidno – prostym rassledovanie ėtogo dela točno ne budet.