S neba upali tri jabloka. Ljudi, kotorye vsegda so mnoj. Zulali

Ėta kniga predstavljaet soboj pervyj sbornik prozy Narinė Abgarjan: romany «S neba upali tri jabloka» (udostoen premii «JAsnaja Poljana» za 2016 god), «Ljudi, kotorye vsegda so mnoj», povesti i rasskazy. O čem by ni pisala Narinė Abgarjan, o bezyskusnom byte žitelej malen′koj gornoj derevni, ob užasach vojny ili o detstve - vse ee proizvedenija govorjat o krasote žizni. I o tom, čto v ljuboj situacii nužno ostavat′sja čelovekom. «Na makuške CHali-kara net mesta boli. Vsë tvoe - v tebe, vsë tvoe - s toboj. Kamennye porogi, zarosšij travoj kupol časovni, utrennie tumany - nizvergajučšiesja s veršin cholmov, slovno moločnye reki,- vpered, vpered, tuda, gde možno, podojdja vplotnuju, zagljanut′ v okna žiličš. Portret babuški v počernevšej derevjannoj ramke, dom detstva, mogily predkov na starom kladbičše, ryžaja derevenskaja doroga, beručšaja načalo v tvoem serdce. Na nej sledy tech, kto ušel. Vdoch-vydoch. Vdoch-vydoch. Raz, dva, tri, četyre, pjat′... Ne ot′′jat′, ne otdat′. Vse tvoi - v tebe, vse tvoi - navsegda s toboj».