Ot dolgoždannoj vstreči s zagadočnym poklonnikom Kėt otdeljalo vsego dvenadcat′ stupenej. Dvenadcat′ stupenej, dvenadcat′ šagov, dvenadcat′ udarov otbivajučšich polnoč′ časov... Kogda oni zamolčali, Kėt šagnula na porog spal′ni i uvidela EGO — krasivogo, strojnogo i... mertvogo! On ležal v krovati s razmozžennoj golovoj i uže nikak ne mog ispolnit′ svoego obečšanija podarit′ ej volšebnuju noč′, a potom i volšebnuju žizn′...