Poiski utračennogo zavtra

Mne tridcat′ let. Menja zovut Nikita i polveka nazad ja spas čelovečestvo. Kak vy i sami ponimaete, za ėto menja často pytajutsja ubit′. Ėto dovol′no glupo, konečno. Bessmyslennaja poterja vremeni, ja každyj raz pytajus′ ėto ob′′jasnit′. No v ėtot raz, kažetsja, u nich možet čto-to polučit′sja. Ečše by ponjat′ - kto ėti oni...