Pazly sud′by (format klatčbuk)

U Ruslana est′ vse dlja sčast′ja, krome… samogo sčast′ja. K svoim pjatidesjati on mnogogo dostig, no mnogoe i poterjal. Sama sud′ba podbrasyvaet emu zagadočnuju golovolomku: pazl, kotoryj skladyvaetsja, tol′ko esli priznat′ ošibki prošlogo i najti sily dlja rešitel′nych dejstvij v nastojačšem. Potomu čto ošibka, kotoruju možno ispravit′, — ne ošibka, a tol′ko poka ečše ne vypolnennaja zadača.