Ošibka bogov. Vyrastit′ zverja

Žizn′ v Akademii šla svoim čeredom: my učilis′, trenirovalis′, gotovilis′ k vesennemu balu… poka odin iz bogov ne rešil porazvleč′sja. I pust′ by sebe razvlekalsja, no on vtjanul v svoi igry prostych smertnych, to est′ vsech nas. Slučilas′ tragedija mirovogo masštaba, v Akademii vveli komendantskij čas, a u menja pojavilos′ sliškom mnogo vragov na kvadratnyj metr. Zato est′ i položitel′nye momenty: ja nakonec-to uvidela svoego zverja, no kakoj cenoj!..