«Uniženie, proniknuv v našu krov′, cirkuliruet tam do samoj smerti; moe pričinjaet mne stradanija do sich por». V svoem novom romane JAn Muaks, obladatel′ Gonkurovskoj premii, premii Renodo i drugich nagrad, obračšaetsja k bespreryvnoj t′me svoego detstva. Nyrjaja na glubinu, pogružajas′ v samyj il, on po krupicam podnimaet so dna na poverchnost′ košmarnye istorii, javno ne želajučšie byt′ rasskazannymi.