Nezapertaja dver′

Kak často, osobenno v molodosti, my b′emsja v zapertye dveri. Pytaemsja najti za nimi pylkuju ljubov′, afrikanskie strasti, neskučnuju, polnuju neverojatnych sobytij žizn′. Uvy, obyčno ėti dveri tak i ostajutsja zapertymi. No v svoem bezuderžnom stremlenii k kinošnoj žizni my ne zamečaem, čto rjadom s zakrytoj dver′ju obyčno est′ otkrytaja. Tam nam rady, nas ždut. I v obyčnoj žizni spokojnaja ljubov′ i stabil′nost′ — i est′ sčast′e, a vulkan strastej choroš tol′ko v romanach.