Nastojačšee

JA pišu istorii o ljubvi, kotoraja sama po sebe i est′ okončatel′naja nagrada, esli ona ne bol′naja, ne bešenaja, ne vymatyvajučšaja dušu. Inogda ja pridumyvaju k nej krasivye dekoracii – doma, mašiny, lužajki, a inogda i dekoracij nikakich ne pridumyvaju, polnym-polno istorij, gde geroi živut v panel′nych domach i rabotajut, skažem, v bol′nice!.. Ėto vam tak sgorjača kažetsja, čto vse oni pro zolušek. Ničego podobnogo. Tat′jana Ustinova.