Moe vtoroe ja

JA lichoradočno pytalas′ vspomnit′ stat′ju Ugolovnogo kodeksa... skol′ko že let mne svetit? Da už, prjatat′ trupy nelegkoe delo. Vrode by ničego složnogo: svernul v lesok i ostavil mertvogo djadečku pod bližajšimi kustami. A esli v kustach sidit gaišnik? Imenno ėto i slučilos′ s moej podrugoj. Raisa gaišnika oglušila, svjazala, zakleila rot skotčem i kinula k trupu v bagažnik. A potom podruga otkolola očerednoj nomer – priechala so vsem ėtim dobrom ko mne…