Kostry iz lavandy i lži

Ženja živët so svoim despotičnym i sumasbrodnym djadej. Odnaždy čaša eë terpenija perepolnjaetsja, Ženja brosaet vsë i sbegaet iz Samary vo Franciju, otklikajas′ na zamančivoe ob′′javlenie o rabote. Srednevekovyj zamok-otel′, ego pritjagatel′nyj vladelec Ėduar Roše, starinnye knigi o ved′mach — novaja žizn′ op′janjaet i budoražit. No uvy, bezmjatežnaja krasota lavandovych polej chranit tajny, kotorye lučše ne trevožit′.