Každyj ljubit, kak umeet

Lico ėtoj ženčšiny — kak svetloe pjatno na ulicach nočnoj Moskvy. Ona moloda, krasiva, očarovatel′no neuverenna v sebe… Neuželi ona — samaja žestokaja, samaja bezžalostnaja iz bandy naemnych killerov, snova i snova soveršajučšaja prestuplenija — pričem daže ne iz-za deneg, a iz mesti? Och, ne stoilo chorošemu, daže naivnomu parnju iskat′ ėtu ženčšinu. Ne stoilo vljubljat′sja v nee. I triždy ne stoilo prosit′ ee chot′ kak-to otvetit′ na voprosy...