Ėtot mir očen′ pochož na naš. No ne sovsem — istorija ego pošla po drugomu puti, da i ne tol′ko istorija, zdes′ i kontinenty ne sovpadajut. U vlasti tut drugie ljudi. I, slovno im v ispytanie, periodičeski proischodjat napadenija vsevozmožnych tvarej i demonov iz proboev v prostranstve. A ečše tut est′ vsjakaja čertovčšina i magija, i bolee razvity technologii, čem v našem mire v to vremja. Smožet li vystojat′ naš čelovek, popavšij v ėtot krugovorot sobytij, intrig, predatel′stva? A tut ečše ljubov′ k device sputala vse plany. No nado vyžit′, vystojat′ i pobedit′.
