Domovoj

O kvartire nomer dvesti dvadcat′ dva ne zrja šla durnaja slava – ni odin iz vladel′cev ne zaderživalsja tam nadolgo, a sosedi po lestničnoj kletke privykli k užasnomu šumu i ispugannym vopljam. Molodaja mama Vika i ne predpolagala, vo čto vvjazyvaetsja, kogda soglasilas′ na vygodnoe, s pervogo vzgljada, predloženie rieltora. A dal′še… A dal′še mne prišlos′ brat′ vse v svoi lapy, ved′ ljudi ničegošen′ki bez nas, kotov, i sdelat′ ne mogut!