Doma stojat dol′še, čem ljudi

«Inogda ja dumaju: čto sostavljaet moe sčast′e? Deti, professija, dom… Trudno vyčlenit′, čto važnee. Inogda kažetsja, na pervom meste professija. JA vsju žizn′ zanimalas′ tem, čto mne nravitsja. No deti – ėto moe prodolženie. Oni ponesut v budučšee moj smech, moju trusost′, moj razrez glaz. Kak že bez detej? CHočetsja ljubit′ čto-to živoe i teploe, celovat′ v mordočku, kasat′sja gubami».