JUrij Pavlovič Kazakov (1927–1982) — klassik russkoj literatury CHCH veka.
Ego rasskazy, pojavivšiesja v seredine pjatidesjatych, imeli ošelomitel′nyj uspech — v avtore uvideli preemnika Bunina; s oficial′noj kritikoj srazu voznikli ėstetičeskie raznoglasija. Vpročem, sam avtor genial′nych novell «Man′ka», «Trali‑vali», «Arktur — gončij pes» žil vsegda sam po sebe, ne ogljadyvajas′ ni na avtoritety, ni na chulitelej. Ne prisposablivalsja. Ne suetilsja. Imenno poėtomu ego proza ostalas′ ne tol′ko pamjatnikom vremeni, no i živym ponjatnym razgovorom i sejčas. Pisatel′ na vse vremena.
«Po gamburgskomu sčetu Kazakov — pervyj prozaik vremeni. On ne byl buntarem. No smelost′ chudožnika ne v bunte, a v umenii prevozmoč′ nemoe prostranstvo».
Andrej Bitov
«On opisyval chmurogo, zaspannogo, prjačučšego nos v vorotnik šineli železnodorožnogo načal′nika gde‑nibud′ „na polustanke“ tak, slovno so vremen Čechova ničego ne peremenilos′ pod rossijskim nebom... Tak i prošel ten′ju, oblakom, ne sygrav s ėpochoj ni v unison, ni v kontrapunkt».
Lev Anninskij
