Marija i Sergej vstretilis′ pozdnej osen′ju v parke Tichvinskogo monastyrja. Ona priechala tuda v poiskach uedinenija i tišiny, čtoby sobrat′ sebja po kusočkam i načat′ žit′ zanovo. On okazalsja tam ot boli i otčajanija. Nadejas′ na čudo. I upovaja na Boga. Oni poljubili drug druga. No smogut li ėti ženčšina i mužčina protivostojat′ bezžalostnym obstojatel′stvam, sochranit′ svoe čuvstvo i soedinit′ svoi žizni v odnu sud′bu?