Baba Zoja živet odna, no reguljarno pečet komu-to pirožki i pogljadyvaet na škaf. Sosedki, s kotorymi ona izredka chodit v les po griby-jagody, podozrevajut, čto ich podruga čutočku sošla s uma ot odinočestva i uverovala v sučšestvovanie domovogo. No v škafu doma s počti vsegda zakrytymi stavnjami i pravda kto-to živet. Kto-to kosmatyj, kto ne umeet razgovarivat′, nikogda ne vychodil iz doma i daže ne videl neba. Vot tol′ko ėto sovsem ne domovoj…