Muzei smerti: Parižskie i moskovskie kladbičša

Pogrebenie javljaetsja odnim iz universal′nych institutov, neobchodimych kak otdel′nomu čeloveku, tak i celomu občšestvu dlja sochranenija pamjati ob umeršich. Pochoronnye obrjady, reglamentirovannye vo mnogich kul′turnych tradicijach, strukturirujut ėmocii i povedenie ne tol′ko skorbjačšich, no i vsech prisutstvujučšich. Ol′ga Matič opisyvaet kladbičša ne tol′ko kak cennye istočniki mestnoj istorii, no prežde vsego — kak muzei iskusstva, issleduja architekturnye i skul′pturnye osobennosti otdel′nych pamjatnikov, nadgrobnye žanry i ich chudožestvennuju specifiku, otražajučšuju ėpochu: barokko, neoklassicizm, romantizm, modern i tak dalee. V knige idet reč′ o glavnych parižskich kladbičšach (Per-Lašez, Monparnas, Monmartr i Passi), o kladbičšach moskovskich (Donskoe, Novodevič′e, Vvedenskoe i Vagan′kovskoe), a takže ob ėmigrantskom kladbičše Cent-Ženev′ev-de-Bua v okrestnostjach Pariža. Sjužety, svjazannye s kladbičšem kak social′nym institutom i individual′nym mestom upokoenija, vpisany avtorom v istoriko-kul′turnye i političeskie konteksty svoego vremeni. Ol′ga Matič — literaturoved i kul′turolog, professor emeritus Kalifornijskogo universiteta v Berkli