Moi ošibki

My živem, ne vpolne ponimaja smysl svoego sučšestvovanija, a takže smysl okružajučšego nas Bytija. Vremja ot vremeni my delaem ne to, čto choteli i dvižemsja ne v tom napravlenii, v kotorom predpolagali. I nam byvaet trudno bez postoronnej pomočši ocenit′ pravil′nost′ svoich dejstvij. My neizbežno soveršaem ošibki. Bez ošibok – ne polučaetsja. Na ošibkach my učimsja, čtoby potom ne povtorjat′ ich. No inogda nam možet pomoč′ opyt raboty nad ošibkami drugich ljudej.