Atlantidu ičšite pod nogami… I pod nosom

Dorogie moi druz′ja i čitateli! JA pisala ėtu knigu v 2014 – 2015 godach. Pisala dlja sebja, kak sbornik interesnych faktov. Čtob ne zabyt′, čtob zafiksirovat′. Poėtomu mnogoe možet vam pokazat′sja naivnym i sumburnym segodnja, v 2022-m godu. No ėto ne važno. Glavnoe, čto my idëm vperëd, issleduem, izučaem, putešestvuem, snimaem i pišem dlja vas segodnja. Nas uže mnogo, i my živëm očen′ interesnoj žizn′ju. Poznaëm mir i delimsja s vami. Poėtomu, druz′ja, esli vy čto-to chotite – delajte! Pišite, pojte, igrajte, snimajte, tvorite. Ne pytajtes′ byt′ lučšej versiej sebja, doloj perfekcionizm! Ne otkladyvajte na zavtra, živite zdes′ i sejčas. Pover′te, čelovek sčastliv tol′ko v puti – esli ėto ego put′. Nedavno odin drug skazal mne pro diskomfort iz-za sindroma ne prožitoj žizni. Na čto ja emu otvetila, čto segodnja možno načat′ žit′ v ljuboj moment. Ne otkladyvajte svoi mečty v dolgij jačšik, ne bojtes′ byt′ nekompetentnymi, naivnymi i smešnymi. Tvorite i bud′te sčastlivy! Uspechov vam, druz′ja! A mne snova pora v put′... I pomnite – kovčeg postroil diletant. Professionaly postroili Titanik.