Vychožu odin ja na dorogu...

Kak pisatel′ on (M.JU.Lermontov) poražaet prežde vsego umom smelym, tonkim i pytlivym... On dal nam takie proizvedenija, kotorye obnaruživali v nem gromadnye zadatki dlja budučšego. On ne mog obmanut′ nadežd, vozbuždennych im. I esli by ne smert′, tak rano prekrativšaja ego dejatel′nost′, on, možet byt′, zanjal by pervoe mesto v istorii russkoj literatury. (Ivan Panaev)