Pod laskoj pljuševogo pleda

Mne nravitsja, čto vy bol′ny ne mnoj…, Už skol′ko ich upalo v ėtu bezdnu…, Pod laskoj pljuševogo pleda… — blagodarja kinematografu ėti i mnogie drugie stichi stali izvestny širokomu čitatelju. Poėzija Cvetaevoj otličaetsja nepovtorimymi ženskimi intonacijami, očen′ russkim govorom, kak utverždali sovremenniki. To napevnye, to stremitel′nye; to zadornye, to pečal′nye — ee proizvedenija ponjatny i ljubimy po sej den′.