Pod laskoj pljuševogo pleda

«Mne nravitsja, čto vy bol′ny ne mnoj…», «Už skol′ko ich upalo v ėtu bezdnu…», «Pod laskoj pljuševogo pleda…» — blagodarja kinematografu ėti i mnogie drugie stichi stali izvestny širokomu čitatelju. Poėzija Cvetaevoj otličaetsja nepovtorimymi ženskimi intonacijami, «očen′ russkim govorom», kak utverždali sovremenniki. To napevnye, to stremitel′nye; to zadornye, to pečal′nye — ee proizvedenija ponjatny i ljubimy po sej den′.