Miž ljubovju j ljubovju

U dymu bez vohnju, v hustomu tumani, ščo prostupaje miž rjadkiv cijeï zbirky, vvyžajet′sja stežka, jak šov miž svitamy. Kudy vona vede? U neproste mynule, ščo tamuje svij bil′ u mystectvi, a čy v majbutnje, v jake (ne)možlyvo poviryty? Liryčne «ja» avtorky postaje na meži, na kordoni osobystoho j hromadjans′koho, miž ljubov'ju j ljubov'ju, miž svitlom ta temrjavoju (i nevidomo, ščo je odnym, a ščo — inšym). I nijak ne rozdvoïtysja, til′ky obravšy. A čy je vzahali vybir?