Klen ty moj opavšij...

Stichi i poėmy Esenina, sobrannye pod ėtoj obložkoj, dajut polnoe predstavlenie o mnogogrannosti ego talanta. Ego liričeskij geroj, čelovek legkij i solnečnyj, v to že vremja filosof, zadumyvajučšijsja o brennosti zemnogo, o prizračnosti ljubvi, o predatel′stve i kovarstve. Klen ty moj opavšij…, Otgovorila ročša zolotaja…, Ne žaleju, ne zovu, ne plaču… – stroki ėtich i drugich eseninskich stichov stali poistine narodnymi i do sich por obžigajut serdca čitatelej.