Beschreibung
Ėta kniga — bespristrastnyj svidetel′ ėpochi, verdikt vremeni i gorestnoe osoznanie «služebnoj roli» literatury intellektual′noj ėlity, k kotoroj vsegda pričisljali pisatelej zemli russkoj. Istoriko-antropologičeskaja paradigma dokumental′nogo issledovanija pomogla isključit′ takoe javlenie, kak prezentizm, kotoryj charakteren dlja ėtoj tematiki. Vot počemu teksty stenogramm s ošelomljajučšimi tribunnymi rečami čeredujutsja s pronzitel′no otkrovennymi zapisjami v dnevnikach i pis′mach. Dokumenty otražajut osobyj tragizm ljudej, dnem nachodjačšichsja pod vozdejstviem «kul′ta kollegial′nosti», a noč′ju rasplačivajučšichsja za svoi postupki stydom i otčajaniem. «Mne ne strašno nikakich myslej… Net, ne dolžen čelovek bojat′sja nikakoj svoej mysli. Tol′ko tut absoljutnaja svoboda. Esli že i tam ee net, značit, ničego net», — pisala v svoem dnevnike Ol′ga Fedorovna Berggol′c.
Pervyj tom dannogo izdanija posvjačšen istorii sozdanija močšnejšego instrumenta, regulirujučšego otnošenija meždu vlast′ju i literaturoj. I nesmotrja na to čto cel′ju issledovanija javljaetsja Sojuz sovetskich pisatelej SSSR, predystorija i istorija ego sozdanija, a predmetom — mechanizmy upravlenija literaturnym processom, glavnyj geroj ėtoj knigi — čelovek, a osnovnaja tema — literatura i občšestvo. V knige iz nebytija i zabvenija podnimaetsja celoe pokolenie pisatelej, poėtov, dramaturgov, literaturovedov, talantlivych i ne očen′, podavavšich bol′šie nadeždy, no tak i ne sostojavšichsja, ušedšich iz žizni ran′še sroka ili izmenivšich svoemu daru. Ėta kniga — svoeobraznyj pamjatnik im vsem.
