Pisatel′ Ėduard Uspenskij očen′ ljubit životnych. I ne prosto ljubit, a chorošo ich ponimaet. Vozmožno daže, chotja ėto tajna, on znaet sobačij i košačij jazyki lučše samogo professora Sëmina iz knigi pro djadju Fëdora. Imenno poėtomu kot Matroskin i pës Šarik chot′ i skazočnye, no takie živye i nastojačšie, čto teper′ vse koty i sobaki kažutsja na nich pochožimi. Zato djadja Fëdor (mal′čik) ni na kogo ne pochož. Takich detej prosto ne byvaet! Samostojatel′nyj, otvetstvennyj - čudo-rebënok, mečta vsech roditelej! Ėta troica iz Prostokvašino uže pokorila ne odno pokolenie detej, a skol′ko ej ečšë predstoit!