Beschreibung
Luna zanimala osoboe mesto v drevnich obyčajach žitelej Aravii i po sej den′ prodolžaet ostavat′sja važnym ėlementom sovremennogo arabskogo fol′klora i narodnych primet. Osobenno spravedlivo ėto po otnošeniju k tak nazyvaemomu lunnomu zodiaku ili sisteme iz dvadcati vos′mi lunnych stojanok. Ėta sistema ležala v osnove narodnogo arabskogo kalendarja, svjazyvavšego period vidimogo voschoždenija i zachoda otmečavšich lunnye stojanki zvezd s meteorologičeskimi uslovijami. Vposledstvii v srednevekovoj arabo-musul′manskoj nauke, počerpnuvšej znanija mnogich narodov, s kotorymi araby vstupili vo vzaimodejstvie, gospodstvovalo mnenie ob isključitel′nom vlijanii, kotoroe nočnoe svetilo okazyvaet na zemnye dela. Nel′zja obojti storonoj i mnogočislennye magičeskie praktiki, široko rasprostranennye vo vsech slojach srednevekovogo arabo-musul′manskogo občšestva. V dannyj sbornik vošli perevody izbrannych glav, posvjačšennych lunnym stojankam iz «Knigi primet» («Kitab al′-anva’») Ibn Kutajby ad-Dinavari, a takže glavy o vozdejstvii Luny iz trudov drugich srednevekovych arabo-musul′manskich učenych: «Vvedenija v nauku o zvezdach» («Kitab al′-madchal′ al′-kabir») Abu Ma?šara i «Celi Mudreca» («Gajjat al′-CHakim»), ošibočno pripisyvaemoj ranee Masljame ibn Achmadu al′-Madžriti.
