Vo vselennoj Vladislava Krapivina, gde živut, trudjatsja i sražajutsja, ljubjat i nenavidjat, gibnut i soveršajut podvigi geroi ego proizvedenij, čudo i fantastika dejstvujut na ravnych pravach. Kosmičeskie superkrejsery dal′nej razvedki sosedstvujut zdes′ s mal′čiškami, letajučšimi nad mirom, kak veterki, ved′my uživajutsja s robotami, a škol′niki vybirajut sebe v druz′ja očen′ umnogo robotenka-mal′čišku.
Sama vselennaja u Krapivina ne prosto neobozrimoe prostranstvo so zvezdnymi galaktikami-morjami i planetami-ostrovami v nich — ėto neob′′jatnyj kristall, čislo granej u kotorogo beskonečno, i na každoj grani svoj mir, pochožij na sosednij i nepochožij.
Na odnoj grani ėto Zemlja, na kotoroj živem my s vami. Na sosednej grani — planeta, praktičeski ot našej ne otličimaja, tol′ko vse zdes′ vyvernuto naiznanku. Potomu čto te, kto veljat, — tvari neponjatnoj prirody, ne imejučšie daže sobstvennoj oboločki, a vseljajučšiesja v manekeny i statui, — podčinili ee sebe radi nekoj bezumnoj celi.
«Kogda ljudi stanovjatsja ravnodušnymi, lenivymi ili sliškom sytymi, kogda im naplevat′ na svoju planetu, pojavljajutsja te, kto veljat. I koe-kto iz ljudej — ne protiv: tak spokojnee i pročše…» — govorit v romane «Golubjatnja na želtoj poljane» odin iz ego geroev. I, pochože, ėta prostaja istina ečše dolgo ne poterjaet smysla ni v mire-bliznece iz romana, ni v našem mire.
Cikl o Velikom Kristalle v tvorčestve Vladislava Krapivina zanimaet osoboe mesto. Proizvedenija, vošedšie v cikl, napisannye v raznoe vremja, no svjazannye edinoj mysl′ju, — ėto ne prosto proza, ėto filosofija podviga. Ėto filosofija žizni, takoj, kakoj ona objazana byt′. Fantastičeskoj, i nikak inače.
