Dovmont

Duj, veter! Šumite, derev′ja! — pod ėto zakljat′e litovskie žrecy Pikuolisa, povelitelja smerti, prinosjat svoemu gospodinu krovavye žertvy! Na ego černom altare okazalsja i Igor′ Rančis, molodoj aspirant iz Sankt-Peterburga, javivšijsja v Litvu, čtoby izbavit′ svoju sem′ju ot drevnego rodovogo prokljat′ja, naložennogo ečše v trinadcatom veke litovskim knjazem Mindovgom... Pod gul jazyčeskich barabanov duša Igorja vselilas′ v telo ego dalekogo predka, litovskogo kunigasa Dovmonta, jazyčnika, pravitelja, voina… i blagovernogo pskovskogo knjazja, v krečšenii — Timofeja. I vot uže ot topota boevych konej drožit zemlja pod stenami Rakovora! Revut boevye truby, sverkajut v rukach meči. Mogučij veter vojny neset na polčičša krestonoscev surovuju družinu Dovmonta... Kovarnyj vrag poveržen, odnako uslovija mirnogo dogovora vovse ne vypolnjajutsja: tajno otpravljajut otrjady na razgrablenie pskovskich zemel′, i uže jasno, čto nužno iskat′ predatelja... ili predatelej. K tomu že sovsem obnagleli ljudokrady, a ečše prišla na Rus′ bol′šaja beda — knjaz′ Andrej, vyprosiv u mongol′skogo chana jarlyk na Velikoe Vladimirskoe knjaženie, pošel vojnoj na svoego staršego brata Dmitrija...