Beschreibung
Ėtomu lučše ne verit′. Spokojnee budet. Každomu iz nas…
1939 god. Polkovnik gosudarstvennoj bezopasnosti vychodit čerez zadnjuju dver′ vo dvor. Osuždennych uže vystroili v rjad, licom k krasnoj kirpičnoj stene. Strelkovoe podrazdelenie gotovo.
Za minutu do ispolnenija prigovora polkovnik polučaet konvert s pometkoj «sročno». Vskryvaet. Tam prikaz ob otmene kazni. Vse osuždennye reabilitirovany.
No polkovnik molča prjačet konvert v karman.
Minutu spustja prigovor priveden v ispolnenie. V čisle vragov naroda — i tot strannyj šaman bez imeni i familii, kotorogo polkovnik na doprosach nazyval Čukčej. Šaman emu ugrožal, proklinal i zaverjal, čto prokljatie budet peredavat′sja iz pokolenija v pokolenie, poka, stradaja i kajas′, ne pogibnet poslednij iz potomkov polkovnika.
Mnogo let spustja pri strannych obstojatel′stvach povesilsja molodoj čelovek Vlad. V predsmertnoj zapiske on soobčšil, čto u nego ne bylo inogo vychoda posle togo, kak on uznal, kem byl i čem zanimalsja ego ded…
