Tichij Don. Tom II

Slovno sama žizn′ govorit so stranic Tichogo Dona. Zapachi stepi, svežest′ vol′nogo vetra, znoj i stuža, živaja reč′ ljudej - vse ėto slivaetsja v razdol′nuju, nepovtorimuju melodiju, poražajučšuju tragičeskoj krasotoj i podlinnost′ju. Razve možno zabyt′ mjatučšegosja v poiskach pravdy Grigorija Melechova? Ego mučitel′nyj put′ v plameni Graždanskoj vojny, ego pronzitel′nuju, neizbyvnuju ljubov′ k Aksin′e, vse izlomy ėtoj tjaželoj i takoj prekrasnoj sud′by?