Ivan Aksenov (1884–1935) — odna iz jarkich figur russkogo avangarda. Tonkij kritik, ėrudit, perevodčik, on avtor pervoj v mire monografii o Pikasso (1917), rjada issledovanij o teatre ėpochi Šekspira, soratnik Mejerchol′da, učitel′ Ėjzenštejna (i ego pervyj biograf). Vmeste s tem Aksenov byl i dramaturgom, i prozaikom, i poėtom: ego stichotvorčestvo vpečatljaet svoej original′nost′ju, chotja sovremenniki udeljali emu malo vnimanija; pri ėtom on okolo dvuch let vozglavljal Sojuz poėtov. Posle knigi stichov «Neuvažitel′nye osnovanija» (1916), vyšedšej pod markoj futurističeskoj «Centrifugi», emu udalos′ izdat′ tol′ko neskol′ko otdel′nych stichotvorenij. Rukopis′ vtoroj knigi stichov «Ėjfeleja» (1916–1918), soderžačšej 30 od Ėjfelevoj bašne, bez malogo sto let ostavalas′ v archivach. Proekt tret′ej knigi stichov «Ody i tancy» (načalo 1920-ch) ne byl osučšestvlen. Nastojačšaja publikcija — pervoe naučnoe izdanie poėzii Aksenova. Vse teksty soprovoždeny podrobnym kommentariem. Pri ėtom celyj rjad tekstov i dokumentov vpervye vvodjatsja v oborot, a redčajšee izdanie «Ody Vyborgskomu rajonu» (1920), oformlennoe chudožnikom Georgiem Ečeistovym i sochranivšeesja v semejnom archive, vosproizvoditsja faksimil′no. Vizual′nyj rjad nasčityvaet 100 redkich illjustracij, v t. č. iz kollekcii Kostaki (Muzej sovremennogo iskusstva v Salonikach) i častnych archivov.