O Dmitrii Aleksandroviče Prigove, vydajučšemsja predstavitele sovetskoj neoficial′noj kul′tury, govorjat kak ob universal′nom chudožnike, ėksperimentatore, ėpatirujučšem novatore – a prosto žil i delal to, čto sčital nužnym. Prosto pisal. Prosto risoval. Dobryj, nervnyj, nežnyj, ranimyj Dmitrij Aleksandrovič, – pišet ego drug Evgenij Popov, – ėto naš Prigov, ėto naš Prigov, ėto naš Prigov, ėto naš Prigov, ėto naš Prigov. I tak — do beskonečnosti.