Samym jarkim i značitel′nym javleniem francuzskoj živopisi poslednej treti XIX veka stal impressionizm. Predstaviteli ėtogo tečenija, pytajas′ protivopostavit′ sebja klassičeskomu iskusstvu, iskali svoi sobstvennye puti i formy tvorčeskogo vyraženija. Novatorstvo i idei ėtogo napravlenija polnost′ju izmenili hudožestvennoe vosprijatie iskusstva XIX i XX veka. Istorija izučenija impressionizma nasčityvaet uže ne odno stoletie. Kniga Arhivy impressionizma, izdannaja v 1939 godu izvestnym ital′janskim iskusstvovedom Lionello Venturi, javljaetsja sbornikom cennejših dokumentov – pisem hudožnikov-impressionistov, adresovannyh Polju Djuran-Rjuėlju – ih postojannomu maršanu i pokrovitelju, č′ja biografija tože vključena v knigu. Naibolee mnogočislenny pis′ma glavnyh predstavitelej gruppy – Kloda Mone, Ogjusta Renuara i Kamilja Pissarro. Reguljarnaja perepiska zavjazalas′ v načale 1880-h godov i prodolžalas′ do samoj smerti hudožnikov. Ėti pis′ma osvečšajut samye raznoobraznye storony žizni i dejatel′nosti hudožnikov: vzgljady na iskusstvo, proekty novyh vystavok i novyh rabot, peregovorah s kollekcionerami, otnošenija meždu samimi hudožnikami, opisanija novyh mestnostej, posečšaemyh imi v poiskah novyh motivov, coobčšenija o domašnih bedah i radostjah, pereživaemyh material′nyh trudnostjah. JArkaja individual′nost′ avtorov projavljaetsja v pis′mah očen′ otčetlivo: proniknutaja žizneljubiem bezmjatežnost′ Renuara, spokojnaja delikatnost′ Pissarro, živoj temperament Mone. Imenno v ėtoj živoj plotskoj tkani, spletennoj iz budničnyh sobytij, voznikaet otčetlivaja dostovernaja kartina žizni i tvorčestva zamečatel′nyh živopiscev, prošedših tjaželyj put′ bor′by za novoe iskusstvo.