Pišite, pišite bol′še! Zakrepljajte každoe mgnovenie… — vsë ėto bu- det telom vašej ostavlennoj v ogromnom mire bednoj, bednoj duši, — pi sala sovsem junaja Marina Cvetaeva. I slovno ispolnjaja ėtot zavet, ee syn Georgij Ėfron pisal dnevniki, pis′ma, sostavljal antologiju ljubimyh proizvedenij. A ečše proboval svoi sily v različnyh literaturnyh žanrah: stihah, proze, sti- lizacijah, skazke. V nastojačšej knige ėti opyty publikujutsja vpervye. Dnevniki ego javljajutsja prodolženiem opublikovannyh v izdanii Neiz- vestnost′ budučšego, kotorye ohvatyvali poslednij god žizni Mariny Cve- taevoj. Teper′ junoše predstoit odinokij put′ i odinokaja bor′ba za žizn′. Popav v ėvakuaciju v Taškent, on vozobnovljaet učebu v škole, nalaživaet ėpi- stoljarnuju svjaz′ s sestroj Ariadnoj, nahodjačšejsja v lagere, zavjazyvaet novye znakomstva. Vsemi silami on stremitsja v Moskvu i osen′ju 1943 g. dobiraetsja do nee, postupaet učit′sja v Literaturnyj institut, no v seredine pervogo kursa ego prizyvajut v armiju. I ob ėtom poslednem voennom otrezke korotkoj žizni Georgija Ėfrona my uznaem iz ego pisem k tetke, E.JA. Ėfron.